U-I-370/96

Opravilna št.:
U-I-370/96
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1997:U.I.370.96
Akt:
Zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, popr. 2/94, 1/95 in 2/95 - odl. US, 7/95, 14/96 - odl. US, 44/96, 68/96 - odl. US) (ZDoh)
Izrek:
Postopek za preizkus pobude za oceno ustavnosti Zakona o dohodnini se ustavi.
Evidenčni stavek:
Ustavno sodišče je ustavilo postopek za preizkus pobude, ker pobudnik na dopis, s katerim je bil pozvan k dopolnitvi, vloge v postavljenem roku ni dopolnil.
Geslo:
Ustavitev postopka zaradi nedopolnitve nepopolne vloge v določenem roku. Dohodnina, odmera. Zakon, interpretacija. Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 3. odst. 28. čl.
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-370/96
5.6.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude mag. Toneta Perčiča iz Kranja na seji dne 5. junija 1997

s k l e n i l o :

Postopek za preizkus pobude za oceno ustavnosti Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, popr. 2/94, 1/95 in 2/95 - odl. US, 7/95, 14/96 - odl. US, 44/96, 68/96 odl. US) se ustavi.

O b r a z l o ž i t e v

1. Pobudnik izpodbija ustavnost v izreku navedenega predpisa.

Iz vloge ni razvidno, na katere določbe izpodbijanega predpisa se ta nanaša, s katerimi določbami Ustave naj bi bila izpodbijana zakonska ureditev v neskladju in zakaj. Ustavno sodišče je pobudnika zato pozvalo, naj pobudo v roku 30 dni ustrezno dopolni in ga opozorilo na posledice, če tega v danem roku ne bi storil.

2. Pobudnik v danem roku zahtevane dopolnitve ni poslal. Ker tako ni bilo mogoče preizkusiti, ali so predpisani pogoji za začetek postopka izpolnjeni, je Ustavno sodišče postopek, ki ga ni moglo nadaljevati, ustavilo. Ker iz vloge tudi izhaja, da pobudnik meni, da gre za napačno interpretacijo zakona, ki naj bi bila uporabljena v njegovi konkretni zadevi (odločba o odmeri dohodnine), Ustavno sodišče še dodaja, da je imel zoper takšno odločitev na voljo pravna sredstva.

3. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep ob smiselni uporabi tretjega odstavka 28. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo s sedmi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Zupančič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.


P r e d s e d n i k
dr. Lovro Šturm


Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Zupančiča



Pobudnik, pisatelj Tone Perčič iz Kranja je dne 23.6.1995 prejel Kresnikovo nagrado za najboljši slovenski roman, izšel v letu 1994. Nagrada, ki mu jo je podelila žirija Društva slovenskih pisateljev in časnika DELO, je znašala 10.000 DEM v tolarski protivrednosti. Omenjeno nagrado mu je Davčna uprava RS Davčni urad Kranj, izpostava Kranj s štev. odl. 05-01437-0 ovrednotilo kot 813.423 tolarjev. Ta državna nagrada se mu je kot dohodek štela v višino davčne osnove, pri čemer mu DU ni priznavala normiranih stroškov, ki sicer zavezancu - avtorju pripadajo od honorarjev za avtorska dela. Davčni zavezanec pisatelj Tone Perčič tudi ni uveljavljal siceršnje davčne možnosti, da bi se mu omenjeni dohodek od nagrade odmeril od osnove ki bi bila razporejena na več let, točneje toliko časa, kolikor je trajalo pisanje in drugo delo na nagrajenem romanu z naslovom "Izganjalec hudiča". Po navedbah pritožnika g. Perčiča DU Občine Kranj zatrjuje, da je to državna nagrada in ne nagrada za avtorsko delo, kar naj bi bil razlog, da nagrajeni pisatelj ne bi bil upravičen do štiridesetih odstotkov normiranih stroškov.

Avtor dalje pravi:"Mislim, da gre pri tem za zmotno interpretacijo. Nagrada mi je bila vendar podeljena za avtorsko delo in torej pomeni, da vrednoti moje delo, trud in kvaliteto predloženega ... In ker je podeljena za delo, se mi mora pri prijavi dohodnine priznati možnost, da se pri tem znesku prav tako upoštevajo deleži, kot sicer pri vseh ostalih honorarjih - ta nagrada naj bi honorarje, pičle kakor so, izboljševala.

Vsekakor je povezana z delom in podeljena za delo.

Po metodologiji, ki jo zagovarja občinska davkarija, moram občini plačati 40% od bruto zneska, t.j. 4.000 DEM od 10.000 DEM. 2.500 DEM ali 25% od bruto zneska je občinska davkarija že dobila, ker mi je bil znesek nakazan le v višini 7.500 DEM. Zdaj bi občinska davkarija želela še 1.500 DEM ali preostanek do 4.000 DEM... Mislim, da je vsakomur, kdorkoli bere o teh davkih, dano da ostrmi nad velikim apetitom davkarije. Osebno mislim, da je Zakon o dohodnini v tem delu posegel v posebne pravice državljanov, saj gre za vrhunske dosežke, od katerih pa ima navsezadnje največ koristi občina - inkasant dohodnine, ki pa v delo in v status ustvarjalca nič ne vlaga in za vse skupaj nima nobenih zaslug. Po domače povedano: to je rop".

Na to pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti Zakona o dohodnini, ki jo je g. Tone Perčič vložil 2.12.1996, je Ustavno sodišče 11.12.1996 odgovorilo s pismom, v katerem pravi: "Glede na to, da v zgoraj navedeni vlogi z dne 1.12.1996 ne opredeljujete, katere določbe Zakona o dohodnini izpodbijate in ne, s katerimi določbami Ustave naj bi bile v nasprotju, vloga ne vsebuje vsega, kar je potrebno, da bi se lahko obravnavala." Pismo nato pisatelja Perčiča poziva, da vlogo v roku 30 dni dopolni v navedeni smeri, pri čemer naj vloga vsebuje tudi utemeljitev, zakaj so posamezne izpodbijane zakonske določbe v nasprotju z Ustavo.

G. Tone Perčič v danem roku na zahtevo Ustavnega sodišča ni odgovoril, zaradi česar je večina v predmetni zadevi odločila, naj se postopek za preizkus pobude v skladu z 28. čl. ZUstS ustavi.

Priznati je treba, da je tak postopek in s tem odločba večine, formalnopravno sicer v skladu z zakonom o Ustavnem sodišču in z večino odločb, ki jih Ustavno sodišče v podobnih primerih sicer izdaja. Če se pobudnik ne odzove na zahtevo po dopolnilnih navedbah, potem obvelja presumpcija, da se je svoji pobudi odpovedal. Zaradi tega je potem najpogosteje povsem logično, da se postopek ustavi. 28. člen Zakona o Ustavnem sodišču v svojem 3. odstavku dobesedno pravi: "Če predlagatelj zahteve ali pobudnik v določenem roku ne da podatkov, potrebnih za nadaljevanje postopka, lahko Ustavno sodišče s sklepom ustavi postopek." Odločilno je seveda, da omenjena dikcija tretjega odstavka 28. člena dopušča, da Ustavno sodišče postopka ne ustavi, kajti govor je o tem, kaj Ustavno sodišče lahko, ne pa mora, narediti. Ali se bo sodišče odločilo, da postopka ne nadaljuje in da ga s sklepom ustavi, je logično odvisno od tega, ali ima v citirani določbi omenjene podatke, potrebne za nadaljevanje postopka.

Moje stališče je, da je pobudnikova vloga v tem pogledu kristalno jasna in da bi se sodišče zato moralo spustiti v meritum zadeve, ne pa da je vlogo formalistično zavrnilo, z lakonično trditvijo, da vloge ni bilo mogoče preizkusiti, češ da ni bilo mogoče preizkusiti, ali so predpisani pogoji za začetek postopka izpolnjeni.

Ustavnopravna vprašanja se pogosto pojavljajo in rešitve lomijo na navidez malenkostnih vprašanjih. Ustavna sodišča imajo možnost taka vprašanja opaziti in iz njih izvajati dolgoročne precedenčne posledice, ali pa jih sicer zakonito a formalistično zavrniti, t.j., se vprašanja vsebinsko ne lotiti. Tak spregled nekaterih vprašanj je lahko prikrita diskrecija sodišča o tem, kaj je ustavnopravno relevantno in kaj ne. Sam seveda izhajam iz premise, da je odmera dohodnine pri avtorskih honorarjih za slovensko državo odločilnega pomena, kar bom v nadaljevanju tega ločenega mnenja poskusil utemeljiti.

60. člen Ustave, ki ima naslov p"ravice iz ustvarjalnosti", pravi dobesedno takole: "Zagotovljeno je varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti." Prvo ustavno vprašanje je torej, ali je bilo avtorju Tonetu Perčiču z obdavčenjem njegove (nedržavne) nagrade odrečeno avtorstvo njegove pravice, ki izvira iz umetniške dejavnosti. To vprašanje je mogoče razlagati ozko, restriktivno in se opredeliti, češ da gre pri varstvu avtorskih pravic za vidik avtorskega prava, po katerem ima avtor glede svojega dela določene materialne in moralne pravice --, med drugim tudi pravico do avtorskega honorarja.

Mogoče je izhajati iz predpostavke, da je bil avtorju za roman "Izganjalec hudiča" vendar že izplačan honorar, pri katerem so bili od davčne osnove najverjetneje odbiti normirani stroški skladno z Zakonom o dohodnini. Če je to tako, potem je seveda nagrada, ki jo je avtor prejel, zgolj nagrada, se pravi, nenadejan dobiček, primerljiv z zadetkom na loteriji --, in je temu primerno polno obdavčen.

Po mojem pa pobudnik prepričljivo navaja, da naj bi nagrada honorarje, pičle kakor so, izboljševala. Tudi je vsekakor res, da je bila nagrada podeljena za delo in da je take vrste avtorski trud sicer privilegiran s štiridesetimi odstotki normiranih stroškov. Širše razumevanje avtorjeve situacije bi torej prav lahko izhajalo iz premise, češ da je bila nagrada predvsem dodaten avtorski honorar, ki izvira iz avtorskega truda in bi torej morala biti podvržena istemu režimu kakor sicer avtorski honorarji.

Možna pa je še precej širša z ustavo skladna razlaga, ki ne jemlje v ozir le formalno logičnih ustavno in zakonsko artikuliranih zgornjih premis, ampak prav nič pretirano rečeno, celotno zgodovino slovenskega naroda. Povsem očitno je namreč, da tega naroda danes sploh ne bi bilo, če ga ne bi dobesedno ex nihilo vzpostavila imena kot so dr. France Prešeren, Ivan Cankar, Oton Župančič, prav tako pa mnogi drugi, manj znani a ustvarjalno dejavni snovalci slovenske nacionalne zavesti. Brez njih ne bi bil uradno vzpostavljen niti slovenski jezik in brez pretiravanja je mogoče reči, da niso bile ustavodajne skupščine tiste, ki so nasnovale sedanjo slovensko samostojno državo --, ampak da so bili to neštevilni samotni ustvarjalci, ki so v revščini in pomanjkanju ustvarjali sobesedilo slovenskega jezika in dajali maha tisti slovenski domišljiji in ustvarjalnosti, ki leži v samem bistvu slovenske narojenosti. Ta narojenost je tista, ki jo tukaj in zdaj sicer jemljemo za samo po sebi umevno, vendar je to pet in več generacij po času, ko so omenjeni snovalci šele ustvarjali temelj slovenske samobitnosti. Znani nemški filozof Heidegger v nekem svojem delu nemškemu pesniku Hoelderlinu pripisuje ontološno vzpostavitev nemške nacionalne biti, znana pa je tudi krilatica angleškega pesnika Shellyja, češ da so pesniki skrivni zakonodajalci nekega naroda. Gre enostavno za to, da bo tudi v prihodnosti slovenski narod obstal samo ob pogoju, da bodo njegovo jezikovno in družbeno zavest vzdržavali točno taki snovalci, kakršen je pobudnik v predmetni in za večino očitno minorni zadevi. Ne gre namreč samo za vprašanje obdavačenja avtorskega honorarja, ampak gre tudi za vprašanje trancizije iz sistema, v katerem je bila proračunska podpora literarnim, likovnim in glasbenim ustvarjalcem proklamirana in izrazita uradna politična linija -- v sistem, ki je po svoji naravi kapitalističen in se zaradi tega zanaša zgolj na nevidno roko trga, ki naj bi povsem ustrezno tudi na področju avtorskega snovanja ločevala ljulko od pšenice.

Po tehtnem premisleku sem prepričan, da od slovenske kulture v očitno liberalističnem ekonomskem kontekstu ne bo ostalo veliko, če bo ta prepuščena logiki najnižjega skupnega imenovalca, kakršno sicer diktira trg. Kultura, zlasti ona visoka, ne more obstajati, če je podvržena logiki najnižjega skupnega imenovalca. Zaradi tega je v zgodovini vseh narodov mecenstvo igralo tako odločilno vlogo, pa naj gre za Medičejce do XIV do XVII stoletja v Firenzah, za vlogo katoliške cerkve pri financiranju in varovanju umetniških del, ali za kraljevi čarter, ki je varoval in še varuje finančno-politično in pravno avtonomnost elitnih angleških univerz (Cambridge in Oxford).

Tudi v razvitem kapitalizmu je mecenstvo, ki podpira elitno ustvarjalnost, tisto, ki kompenzira povprečni in večinoma slab okus siceršnjega trga umetnin.

Če imamo torej v mislih dejstvo, kako ogrožena je obstojnost male slovenske skupnosti, ki se zdaj pridružuje Evropi, kako vezana je prav na kvalitetno in izvirno kulturno in predvsem literarno snovanje, potem nas mora dobesedno pretresti pobudnikova izjava o pičlih honorarjih in o tem, kako naj bi jih nagrada, ki je predmet te razprave, izboljševala. Če bo slovenski ustvarjalec na milost in nemilost prepuščen tržni pičlosti honorarjev, potem se ob spremembi vrednot, ki smo ji danes priča, grozi uresničiti napoved pesnika Otona Župančiča, da tu čez petdeset let nihče več ne bo govoril slovensko.

Slovenska Ustava pravzaprav nikjer ne vsebuje izrecne programatske določbe o tem, kako naj bi država podpirala umetniško ustvarjalnost. Toda Preambula, ki je temelj za interpretacijo vseh določb ustave pravi, da Ustava izhaja iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodovo osamosvojitev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost. Te narodne samobitnosti pa niso izoblikovali samo slovenski kmetje, obrtniki, delavci, inteligenca, izoblikovali so jo predvsem izvirni ustvarjalci. Ti so, zelo pogosto za ceno svoje življenske eksistence, ustvarili točno tisto, kar danes predstavlja pravo substanco slovenske samobitnosti. Ob znanem dejstvu, da so bili še pred vojno honorarji za slovenske literarne ustvarjalce tako visoki, da bi si bil pisatelj Ciril Kosmač lahko za svoj kratek roman skoraj kupil hišo in da so danes ti honorarji sramotno nizki, nas posebej zaskrbljuje, poleg pičlosti tega denarja nekaj, glede česar je ta pičlost zgolj simptom. Gre namreč za vprašanje, kako družba vrednoti kakršnokoli ustvarjalnost. To vrednotenje se na koncu pokaže v denarni vsoti. Če je ta nizka, potem družba zlahka pride do polzavednega prepričanja, da je tisto, kar je objektivno pogoj za kulturen obstoj nekega naroda, zgolj zasebno razvedrilo tistih, ki se predajajo lastni ustvarjalnosti.

Trdim, da je taka premisa za slovenski narod naravnost pogubna.


Dr. Boštjan M. Zupančič
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
Tone Perčič, Kranj
Datum vloge:
03.12.1996
Datum odločitve:
05.06.1997
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
ustavitev
Dokument:
US18384