U-I-289/95

Opravilna št.:
U-I-289/95
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1997:U.I.289.95
Akt:
Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94) (ZKP), 2. odst. 344. čl. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 14/85, 74/87, 57/89 in 3/90) (ZKP-77), 2. odst. 337. čl.
Izrek:
Določba drugega odstavka 344. člena Zakona o kazenskem postopku ni v neskladju z Ustavo. Določba drugega odstavka 337. člena Zakona o kazenskem postopku ni bila v neskladju z Ustavo.
Evidenčni stavek:
Z ustavnimi pravicami do enakega varstva pravic (22. člen), do sodnega varstva (23. člen) in pravicami, ki jih predstavljajo pravna jamstva v kazenskem postopku (29. člen) je določena temeljna pravica do poštenega sojenja v kazenskem postopku. Člen 22 Ustave zagotavlja obdolžencu v kazenskem postopku enak obseg pravic oziroma enak pravni položaj, kot ga ima nasprotna stranka v postopku - državni (ali zasebni) tožilec. Člen 29 zagotavlja obdolžencu med drugim tudi pravico do primernega časa in možnosti za obrambo.

Zakonska ureditev, ki pooblašča sodišče, da presodi, ali je zaradi spremembe obtožnice na glavni obravnavi treba prekiniti glavno obravnavo, ni v neskladju z Ustavo, ker mora sodnik pri odločanju o tem v skladu z namenom, zaradi katerega mu je to pooblastilo dano, upoštevati ustavne pravice obdolženca, navedene v prejšnji točki. Ali so bile v posameznem primeru te pravice tudi spoštovane, pa je lahko le predmet presoje konkretne sodne odločitve.
Geslo:
Kazenski postopek, sprememba obtožnice. Kazenski postopek zloraba procesnih pravic. Pravica do poštenega sojenja. Enako varstvo pravic. Pravna jamstva v kazenskem postopku. Pravice, procesne pravice, zloraba. Uresničevanje in omejevanje pravic. Pravica do sodnega varstva. Domneva nedolžnosti. Načelo zakonitosti v kazenskem pravu. Neodvisnost sodnikov. Konkretna kontrola ustavnosti (156. čl. Ustave). Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Ustava, 15., 22., 23., 27., 28., 29., 125., 156. čl. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), 6. čl. Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 21., 47., 50. do 60. čl.
Opomba:
V obrazložitvi svoje odločitve se Ustavno sodišče sklicuje na svoje zadeve št. Up-88/94 z dne 31. 5. 1996 (OdlUS V,201), št. U- I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (OdlUS v,40) in Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV,129).
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-7/94
U-I-289/95
30/11-1995
 
 
S K L E P
 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi in postopku za preizkus pobude dr. A. B. iz C. na seji dne 30/11-1995
 
 
 
s k l e n i l o:
 
1. Ustavna pritožba dr. A. B. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 1513/93 z dne 2/12-1993 v zvezi s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, št. II K 187/93 z dne 13/10-1993 se zavrže.
 
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 337. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 14/85, 74/87, 57/89 in 3/90) se sprejme in se začne postopek za oceno ustavnosti citirane določbe in določbe 344. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94).
 
 
 
O b r a z l o ž i t e v
 
A.
 
1. Pritožnik je 1/2-1994 vložil ustavno pritožbo zoper v izreku tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo. V ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravice do obrambe, ki naj bi jo zagrešilo prvostopno sodišče s tem, da je dopustilo spremembo zasebne tožbe na glavni obravnavi, pritožniku pa ne omogočilo priprave obrambe glede na spremenjeni obtožni akt. Odločitev sodišča, da ne prekine obravnave za pripravo obrambe pritožnika, naj bi pomenila napačno uporabo zakonske ureditve, ki pa je po mnenju pritožnika tudi sicer v neskladju z Ustavo. Po mnenju pritožnika naj bi sodišče s takšnim ravnanjem kršilo tudi njegove pravice do enakopravnega obravnavanja in do enakega sodnega varstva ter pravico do poštenega sojenja, kot jo zagotavlja 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, MP št. 7/94 - v nadaljnjem besedilu: EKČP). Pritožnik predlaga, da Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi.
 
2. Pritožnik predlaga tudi, da Ustavno sodišče oceni ustavnost določb Zakona o kazenskem postopku, ki urejajo spremembo obtožnice. Meni, da stranki v postopku nimata zagotovljenih enakih možnosti, če lahko med obravnavo tožilec predlaga spremembo obtožbe, kar naj bi bilo v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave. Če sodišče dovoli takšne postopke v skladu z zakonsko ureditvijo, pa naj bi to pomenilo tudi zlorabo procesnih pravic, zagotovljenih z Ustavo. Pritožnik meni, da zakonodajalec ne more omejevati ustavne pravice do obrambe s tem, da lahko sodišče prosto odloča, ali bo preložilo glavno obravnavo brez razrešitve predhodnega vprašanja, ali je sprememba obtožbe sploh dopustna. Pritožnik meni, da mora biti obtožba precizirana, da se na njenem temelju lahko pripravlja obramba. Zaradi spoštovanja načel pravne države naj ne bi smeli biti dovoljeni učinki presenečenja, ki jih tožilec doseže s spremembo obtožbe, še posebej ne, če se ob tem onemogoči priprava obrambe. Ker je zahteva po primernem času in možnosti za pripravo obrambe ustavna pravica, je zakon ne bi smel omejevati. Pritožnik meni, da je takšna ureditev v nasprotju s 6. členom EKČP, ki zagotavlja pošteno sojenje, kar pa naj bi pomenilo tudi enake možnosti za uveljavljanje pravnih in dejanskih okoliščin ter zagotavljalo neposredno zaslišanje in primeren čas za odvijanje procesa.
 
 
B. - I.
 
3. Senat Ustavnega sodišča je 8/11-1994 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Z 31/12-1994 pa so se prenehale uporabljati določbe Zakona o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 14/85, 74/87, 57/89 in 3/90; v nadaljnjem besedilu: ZKP 77), ki je obsojencu dovoljeval zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, vendar le v primeru, če je bil obsojen na kazen zapora. Pritožnik je bil obsojen na denarno kazen, zato tega sredstva ni mogel vložiti in je bilo tedaj treba šteti, da je zoper izpodbijano odločbo izčrpal vsa pravna sredstva, zaradi česar so bile tudi podane procesne predpostavke za obravnavo ustavne pritožbe.
 
4. S 1/1-1995 je bil uveljavljen Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94; v nadaljnjem besedilu: ZKP), ki je uzakonil zahtevo za varstvo zakonitosti kot izredno pravno sredstvo, ki ga lahko vloži obsojenec zoper pravnomočno sodno odločbo iz zakonsko določenih razlogov, ne da bi bili postavljeni dodatni pogoji glede vrste izrečene kazni. Po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po določbi drugega odstavka 371. člena ZKP pa je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana tudi, če je na glavni obravnavi sodišče prekršilo pravice obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Prav to kršitev pa zatrjuje v ustavni pritožbi pritožnik.
 
5. Z določbo 559. člena pa je ZKP ne glede na rok, ki ga sicer določa za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, dovolil, da obsojenec, zagovornik in osebe, ki se lahko pritožijo v korist obdolženca, zoper sodno odločbo, ki je postala pravnomočna pred uveljavitvijo tega zakona, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti v roku dveh let po uveljavitvi tega zakona. S tem je bilo pritožniku dano izredno pravno sredstvo, ki ga lahko vloži še vse do izteka naslednjega leta in v njem uveljavlja kršitve, ki jih zatrjuje v tej ustavni pritožbi. Zato ni mogoče šteti, da so v zadevi izčrpana pravna sredstva, kakor to določa prvi odstavek 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94; v nadaljnejm besedilu: ZUstS). Ker je bila izpodbijana pravnomočna sodba že izvršena, pa pritožniku tudi ne morejo nastati nobene nadaljnje nepopravljive posledice, zaradi česar tudi ni izpolnjen pogoj za predčasno obravnavo iz drugega odstavka 51. člena ZUstS. Zato je bilo treba ustavno pritožbo ne glede na to, da je bila že sprejeta v obravnavo, zavreči, saj je izčrpanost pravnih sredstev procesna predpostavka, ki mora obstajati ves čas postopka odločanja o ustavni pritožbi.
 
 
B. - II.
 
6. Glede na sprejeto odločitev v 1. točki izreka tega sklepa je Ustavno sodišče izločilo iz postopka odločanja o ustavni pritožbi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti zakonske določbe, ki ureja spremembo obtožbe na glavni obravnavi. Pobudnik izpodbija določbo 337. člena ZKP 77, ki je v času sojenja v njegovi zadevi urejala spremembo obtožbe na glavni obravnavi in ki je veljala tudi v času vložene ustavne pritožbe. Kot je bilo že navedeno v tej obrazložitvi, je ta določba z 31/12-1994 prenehala veljati. Po določbi 47. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče, če je zakon med postopkom prenehal veljati, ugotovi, da ni bil v skladu z Ustavo, če niso odpravljene posledice neustavnosti. Pobudnik ima po določbi 559. člena ZKP pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, v okviru katere bi pristojno sodišče v primeru njene obravnave moralo presojati zakonitost postopka glede na zakonske določbe, ki so veljale v času njegovega poteka. Poleg tega pa določa 416. člen ZKP, da ima obsojenec pravico zahtevati v obnovljenem postopku spremembo pravnomočne sodne odločbe, če je bila ta izdana na podlagi predpisa, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo oziroma odpravilo. Navedeno pomeni, da bi ob ugotovitvi morebitne neskladnosti izpodbijane določbe z Ustavo pritožnik imel (tudi ne glede na zahtevo za varstvo zakonitosti) možnost doseči spremembo pravnomočne sodbe v svojo korist in s tem doseči odpravo posledic, ki so mu bile morda povzročene zaradi morebitne neustavnosti izpodbijane zakonske določbe. Možnost odprave posledic neustavnosti pa je tudi razlog, ki izkazuje pobudnikov pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti zakonske določbe, ki je že prenehala veljati.
 
7. Ker ima pobudnik pravico doseči spremembo pravnomočne sodbe na podlagi odločbe Ustavnega sodišča o morebitni neskladnosti zakonske ureditve z Ustavo in ker bi se v primeru ponovljenega sojenja uporabljale glede kazenskega postopka določbe veljavnega ZKP, je bilo treba v skladu z določbo 30. člena ZUstS začeti tudi postopek za oceno ustavnosti 344. člena ZKP, ki vsebuje identično ureditev glede spremembe obtožnice.
 
8. Ustavno sodišče bo v postopku za oceno ustavnosti presojalo v 2. točki izreka tega sklepa navedeni določbi predvsem z vidika njune skladnosti s prvo in tretjo alineo 29. člena in 22. členom Ustave.
 
 
C.
 
9. Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS in tretjega odstavka 26. člena v zvezi s 47. členom ZUstS ter 30. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo soglasno.
 
 
dr. Tone Jerovšek
P r e d s e d n i k
 


U-I-289/95
4.12.1997

 
O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o pobudi dr. Milana Ličine iz Borovnice na seji dne 4. decembra 1997

o d l o č i l o:

1. Določba drugega odstavka 344. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94) ni v neskladju z Ustavo.

2. Določba drugega odstavka 337. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 14/85, 74/87, 57/89 in 3/90) ni bila v neskladju z Ustavo.

O b r a z l o ž i t e v
 
A.

1. Pritožnik je dne 1.2.1994 vložil ustavno pritožbo, o kateri je Ustavno sodišče odločilo s sklepom št. Up-7/94 z dne 30.11.1995. Hkrati je vložil tudi pobudo za oceno ustavnosti določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP77), ki urejajo spremembo obtožnice. Pobudnik meni, da stranki v postopku nimata zagotovljenih enakih možnosti, če lahko med obravnavo tožilec predlaga spremembo obtožnice. Zato naj bi bila zakonska ureditev v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave. Če sodišče dovoli takšen postopek v skladu z zakonsko ureditvijo, naj bi to po mnenju pobudnika pomenilo tudi zlorabo procesnih pravic, zagotovljenih z Ustavo. Pobudnik meni, da zakonodajalec ne sme omejevati ustavne pravice do obrambe (29. člen Ustave) s tem, da lahko sodišče prosto odloča, ali bo preložilo glavno obravnavo brez razrešitve predhodnega vprašanja, ali je sprememba obtožbe sploh dopustna.

Pritožnik meni, da mora biti obtožba precizirana, da se na njenem temelju lahko pripravi obramba. Zaradi spoštovanja načel pravne države naj ne bi smeli biti dovoljeni učinki presenečenja, ki jih lahko tožilec doseže s spremembo obtožnice, še posebej ne, če se ob tem onemogoči priprava obrambe. Ker je zahteva po primernem času in možnosti za pripravo obrambe ustavna pravica, je zakon ne bi smel omejevati. Pobudnik meni, da je takšna ureditev tudi v nasprotju s 6. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju: EKČP), ki zagotavlja pošteno sojenje. Pošteno sojenje pa naj bi pomenilo tudi enake možnosti za uveljavljanje pravnih in dejanskih okoliščin ter naj bi zagotavljalo zaslišanje in primeren čas za odvijanje postopka.

2. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-289/95 z dne 30.11.1995 začelo postopek za oceno ustavnosti 337. člena ZKP 77 in za oceno ustavnosti določbe 344. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Državni zbor se je o navedbah v pobudi izjavil. Meni, da izpodbijane določbe niso v nasprotju z 22. členom in prvo ter tretjo alineo 29. člena Ustave. Možnost spremembe obtožbe je vezana na spremembo dejanskega stanja na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi. Po mnenju Državnega zbora bi bile možnosti tožilca v primerjavi z obtožencem bistveno okrnjene, če ne bi smel v takem primeru spremeniti obtožbe. Kadar sodišče odloča po določbi drugega odstavka 344. člena ZKP, mora odločiti skladno s prej navedenimi ustavnimi določbami, ker je sodnik po določbi 125. člena Ustave pri opravljanju sodniške funkcije vezan na Ustavo in zakon. Če se obtožba spremeni le v majhnem in nebistvenem delu na način, ki ne zahteva dodatnega časa za pripravo obrambe, po mnenju Državnega zbora prekinitev obravnave ni potrebna. Sodišče je vezano tudi na določbo 23. člena Ustave in mora skrbeti, da postopek ne teče brez nepotrebnega zavlačevanja.

B. - I.

3. Določba 344. člena ZKP se glasi:

" (1) Če tožilec med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme na glavni obravnavi ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico.

(2) Za pripravo obrambe sme sodišče v takem primeru prekiniti glavno obravnavo.

(3) Če senat dovoli prekinitev glavne obravnave zaradi priprave nove obtožnice, določi rok, v katerem mora tožilec vložiti obtožnico. Izvod nove obtožnice se vroči obdolžencu; zoper to obtožnico ni ugovora. Če tožilec v danem roku ne vloži obtožnice, nadaljuje senat glavno obravnavo na podlagi prejšnje."

4. Ustavno sodišče je začelo postopek za oceno ustavnosti drugega odstavka citiranega člena, po katerem je sodišču prepuščena odločitev o tem, ali bo v primeru spremembe obtožnice za pripravo obrambe prekinilo glavno obravnavo ali ne. Ustavno sodišče je moralo za presojo skladnosti izpodbijane ureditve z Ustavo odgovoriti na dve temeljni vprašanji: 1) ali je sploh dopustna sprememba obtožnice na glavni obravnavi, in če je, 2) pod kakšnimi pogoji je dopustna, da se ne bi zaradi spremembe obtožnice ali zaradi postopka na podlagi spremenjene obtožnice kršile ustavno zagotovljene pravice obdolžene osebe.

5. Ustava v 22. in 23. členu opredeljuje temeljno pravico do poštenega sojenja. V 23. členu določa, da ima vsakdo pravico, da o (...) obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. V skladu z določbo 22. člena Ustave je v postopku pred sodiščem vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic. Člen 22 daje obdolžencu v kazenskem postopku enak obseg pravic oziroma enak pravni položaj, kot ga ima nasprotna stranka v postopku, se pravi (državni ali zasebni) tožilec. Določba 29. člena Ustave pa še dopolnjuje določbi 22. in 23. člena s posebno opredelitvijo pravnih jamstev v kazenskem postopku: "Vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, morajo biti v popolni enakopravnosti zagotovljene naslednje pravice: 1) da ima primeren čas in možnosti za pripravo obrambe, 2) da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom, 3) da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist in 4) da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde.".

6. Člen 29 Ustave zagotavlja obdolžencu minimalno raven pravic (sklep Ustavnega sodišča št. Up-88/94 z dne 31.5.1996 - OdlUS, V, 201; odločba Ustavnega sodišča št. U-I-18/93 z dne 11.4.1996 - OdlUS V, 40), kar pomeni, da le primeroma našteva posamezne pravice. Njihov krog je mogoče zaključiti šele ob upoštevanju 1) tega, da določene pravice izhajajo še iz 22., 23. ter zlasti še 27. in 28. člena Ustave, ter 2) tretjega in petega odstavka 15. člena Ustave. Po določbi tretjega odstavka 15. člena Ustave so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Po petem odstavku citiranega člena pa nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri. Člen 29 Ustave ponovno že v svojem napovednem stavku poudarja enakopravnost, ki ima v bistvu vse atribute enakosti, ki jo vsebuje 22. člen Ustave, torej tudi enakost orožij med strankama sodnega postopka. Temeljna predpostavka za zagotovitev pravice do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe (prva alinea 29. člena Ustave) je, da je posameznik seznanjen z obtožbo - to pomeni, da mora biti seznanjen z vsemi posamičnimi podatki dejanske in pravne narave, ki mu omogočajo, da skladno z njimi lahko pripravi svojo obrambo. Ta predpostavka predstavlja sestavni del pravice iz prve alinee 29. člena Ustave, ki jo EKČP varuje posebej in izrecno v določbi točke a) tretjega odstavka 6. člena.

7. Navedene pravice ustrezajo pojmu "fair trial", kakor ga opredeljuje tudi EKČP v prvem in naslednjih odstavkih 6. člena. Po prvem odstavku tega člena ima vsakdo pravico, da o (...) kazenskih obtožbah1 zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Določba drugega odstavka 6. člena EKČP opredeljuje domnevo nedolžnosti, določba tretjega odstavka tega člena pa določa minimalne pravice osebe, ki je obdolžena kaznivega dejanja in med njimi tudi pravico obdolženca: a) da ga takoj in nadrobno seznanijo v jeziku, ki ga razume, z bistvom in vzroki obtožbe, ki ga bremeni, in b) da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe.

8. Drugi in tretji odstavek 6. člena EKČP predstavljata po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice specialno izvedbo splošnega načela, ki ga vsebuje določba prvega odstavka tega člena. Domneva nedolžnosti, ki ji je posvečen drugi odstavek, in različne pravice, primeroma navedene v tretjem odstavku ("minimalne pravice"), so med drugim sestavni del pojma pošteno sojenje v kazenskih postopkih. (zadeva Deweer, sodba z dne 27.2.1980; Publications ECHR, Ser. A, Vol. 35; p. 56). Pri tem je po ustaljeni praksi sodišča tudi zahteva po enakosti orožij v smislu "fair balance" med strankami v načelu enako uporabna tako v civilnih kot tudi v kazenskih zadevah (zadeva Dombo Beheer proti Nizozemski, sodba z dne 27.10.1993, Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 274, p.33). Evropsko sodišče za človekove pravice pogosto poudarja, da je namen EKČP varovati ne pravice, ki so teoretične ali iluzorne, ampak pravice, ki so dejanske in učinkovite; to še posebej velja za pravice obrambe z vidika prominentne vloge, ki jo ima v demokratični družbi pravica do poštenega sojenja, iz katere pravice do obrambe izhajajo (zadeva Artico, sodba z dne 13.5.1980, Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 37, p.33)2.

B. - II.

9. Kazenski postopek se začne s preiskavo zoper določeno osebo, če je utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje. Preiskava je namenjena temu, da se zberejo podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek (167. člen ZKP). V kazenskem postopku velja tako imenovano akuzatorno načelo, ki pomeni, da se postopek vselej uvede in teče na podlagi zahteve upravičenega tožilca in v njenem obsegu. Ko je končana preiskava, kot tudi takrat, kadar se brez preiskave lahko vloži obtožnica, sme teči postopek samo na podlagi obtožnice državnega tožilca oziroma oškodovanca kot tožilca (prvi odstavek 268. člena ZKP). Kazenski postopek pa se ob zakonsko določenih pogojih lahko uvede tudi na obtožni predlog državnega tožilca oziroma oškodovanca kot tožilca ali na podlagi zasebne tožbe. ZKP določa, kaj mora vsebovati obtožnica, v 269. členu. Po 2. točki prvega odstavka tega člena mora obtožnica obsegati tudi opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, predmet, na katerem, in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi.

Takšen opis kaznivega dejanja zahteva ZKP tudi za obtožni predlog oziroma zasebno tožbo (prvi odstavek 434. člena v zvezi s 429. členom ZKP). Obtožnica torej predstavlja podlago in okvir za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, kar je predmet glavne obravnave.

10. Zahteva se subjektivna in objektivna identiteta obtožbe in sodbe (354. člen ZKP), nespoštovanje tega pravila pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (7. in 9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Ker je mogoče, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo na drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje pristojni tožilec, mu Zakon daje možnost spremeniti obtožnico tako, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku, pač pa ima spremenjena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakoniti znak kaznivega dejanja. Ta pravica pristojnega tožilca sama po sebi ni v neskladju z nobenim od zgoraj navedenih ustavnih jamstev, če je tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku - v tem primeru obdolženec, lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Prepoved zlorabe procesne pravice izhaja iz načela enakega varstva pravic in zavezuje obe stranki v postopku, tako tožilca kot obdolženca. Za zlorabo pravice gre, če nosilec pravice izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, ki ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičenja. Nastane konflikt dveh pravic, ki se med seboj izključujeta. Do konflikta pride zato, ker sta si nasproti dve pravici in je ena izmed njiju izvrševana tako, da bodisi delno bodisi v celoti onemogoča aktivirati in uresničevati drugo. Že okoliščina, da se upravičenje uveljavlja na način, ki škoduje zavezancu ali pa mu "otežuje njegov položaj", predstavlja zlorabo pravice. V skladu z določbo 22. člena Ustave mora zato v primeru, ko stranka v postopku zlorabi svoje procesne pravice, sodišče odreči pravno relevantnost dejanjem, ki presegajo upravičenje4 in torej predstavljajo njegovo zlorabo. Zato mora sodišče ob izdaji sodbe tudi s tega vidika preveriti spremembo obtožnice.

11. Sprememba obtožnice ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe. Njeno spoštovanje, kakor izhaja iz zgoraj navedenih ustavnih določb, posamezniku zagotavlja, da 1) je obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita, in 2) ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe. Pravica do vnaprejšnjega natančnega obvestila ne daje obdolžencu samo možnosti, da bo lahko vnaprej pripravil obrambo, ampak zagotavlja tudi, da obdolženi zaradi spremembe obtožnice ne bo prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja.

12. Sodnik je pri odločanju po določbi 125. člena Ustave vezan na Ustavo in zakon. Pri tem mora upoštevati tudi določbo 23. člena Ustave, po kateri mora o obtožbah proti posamezniku odločiti brez odlašanja. Vendar pa se prizadevanje sodišča za izvedbo postopka brez nepotrebnega zavlačevanja ne sme končati v kršenju obdolženčevih pravic v kazenskem postopku po 29. členu Ustave (odločba Ustavnega sodišča št. Up-34/93 z dne 8.6.1995, OdlUS 129, IV). Po določbi prvega odstavka 15. člena Ustave se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Če sodnik meni, da je zakonska določba, ki jo mora uporabiti v konkretnem primeru oziroma na podlagi katere mora postopati v konkretnem primeru, protiustavna, mora prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave). Sicer pa mora ravnati v skladu z zakonom, vendar nobene zakonske določbe ne sme uporabljati ali razlagati tako, da bi s tem kršil ustavne pravice strank v postopku. Izpodbijana zakonska določba daje sodišču pooblastilo, da presodi, ali je treba procesno dejanje (glavno obravnavo) prekiniti ali ne. To pooblastilo je sodišču dano zato, da lahko v primeru nebistvenih sprememb v obtožnici tudi zaradi spoštovanja pravice iz 23. člena Ustave in brez škode za druge ustavne pravice strank v postopku zagotovi ekonomično procesno vodenje kazenskega postopka. Tak namen pooblastila ni ustavno sporen. Ali sodnik ravna v skladu s tem pooblastilom in v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo pooblastilo dano, pa je vselej lahko le predmet presoje konkretne sodnikove odločitve.

13. Kadar torej sodnik presoja po določbi drugega odstavka 344. člena ZKP o tem, ali je zaradi spremembe obtožnice v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP treba prekiniti glavno obravnavo, mora sprejeti takšno odločitev, s katero ne poseže v nasprotju z ustavnimi pravicami v obdolženčev procesnopravni položaj. Zlasti mora presoditi, ali bo z njegovo odločitvijo spoštovana obdolženčeva pravica do obrambe, kakor jo določa prva alinea 29. člena Ustave. Zato zakonska določba, s katero je sodniku dano pooblastilo, da presoja, ali je zaradi varovanja obdolženčevih ustavnih pravic treba prekiniti obravnavo zaradi spremenjene obtožnice, sama po sebi ni v neskladju z določbama 22. in 29. člena Ustave. V neskladju z njima bi bila lahko le konkretna odločitev sodnika v posameznem primeru, ki pa ne more biti predmet presoje v okviru ocene ustavnosti zakona, ampak je lahko le predmet presoje konkretne sodne odločitve ob vloženi ustavni pritožbi. Pobudnikova ustavna pritožba je bila zavržena s sklepom, citiranim v 2. točki te obrazložitve, kot preuranjena, ker je imel po določbi 559. člena ZKP pobudnik na razpolago posebno pravno sredstvo, s katerim je zatrjevane kršitve lahko uveljavljal v postopku pred Vrhovnim sodiščem. Če pritožnik s tem pravnim sredstvom ne bi uspel, bi lahko uveljavljal varstvo svojih ustavnih pravic z ustavno pritožbo po določbah 50. do 60. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS).

B. - III.

14. Ustavno sodišče je že v sklepu, citiranem v 2. točki te obrazložitve, pojasnilo razloge, zaradi katerih je v skladu z določbo 47. člena ZUstS začelo tudi postopek za oceno ustavnosti drugega odstavka 337. člena ZKP77. Tudi glede te določbe je bilo treba prav iz istih razlogov kakor glede določbe drugega odstavka 344. člena ZKP odločiti, da izpodbijana določba v času svoje veljavnosti ni bila v neskladju z Ustavo.

C.

15. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 21. in 47. člena ZustS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Jambrek in Zupančič, ki sta dala odklonilno ločeno mnenje.

P r e d s e d n i k
dr. Lovro Šturm


Opombe:
1V francoskem izvirniku besedila prvega odstavka 6. člena EKČP je zapisano, da morajo biti kazenske obtožbe "bien-fonde". Po razlagi Evropskega sodišča to predpostavlja, da je obtožba dobro utemeljena tako v dejstvih kot v pravu. Pri tem pa postopek ne bo pošten, če se bo odvijal pod takšnimi pogoji, ki bodo obdolženca postavili nepošteno v slabši položaj (zadeva Delcourt, sodba z dne 17.1.1970, Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 11, p. 34).
2Še nekolijko podrobnejša stališča do teh vprašanj so razvidna iz poročil Komisije za človekove pravice:
1. Tako je Komisija poudarila, da je določbo točke c tretjega odstavka 6. člena treba upoštevati v kontekstu z vsemi zahtevami tega člena in da je v resnici logična povezava med točko a in b tretjega odstavka 6. člena, to je med pravico "biti takoj (promptly) ... obveščen o obtožbi" in pravico "imeti zadosten čas in možnosti za pripravo obrambe"... (Dec. Adm. Com. Ap. 4080/69, Digest of Strasbourg Case - Law relating to the ECHR, Vol, 2 (Article 6), 1984, str.772).
2. Kot del pravice do poštenega postopka, zagotovljenega z določbo 6. člena kot celote, ima obtožena oseba pravico, da je obveščena ne samo o temeljih za obtožbo, to je, ne samo o dejanjih, ki jih je obtožena in na katerih temelji obtožnica, ampak tudi o naravi obtožbe, namreč o pravni opredelitvi dejanj in vprašanj. Ker je dejansko logična povezava med a in b točko tretjega odstavka 6. člena, lahko posledično informacija vsebuje takšne posamične podatke (particulars), da bi lahko onemogočila obtoženemu, da pripravi svojo obrambo skladno z njimi. (Dec. Adm. CO. Ap 524/59, Digest of Strasbourg Case - Law relating to the ECHR, Vol, 2 (Article 6), 1984, str. 776).
3. Komisija meni, da je to, kar se splošno imenuje "enakost orožij", procesna enakost obtoženega z javnim tožilcem, in je nujen element poštenega postopka. Ali ima ta enakost svoj pravni temelj v tretjem odstavku, je odvisno od interpretacije točk b in c. Komisiji se do tega ni treba izrecno opredeliti, ker je nedvomno, da v vsakem primeru širša in splošna določba o poštenem postopku iz prvega odstavka 6. člena vsebuje pojem "equality of means". (Op.Com, Case of Ofner and Hopfiger,
Digest of Strasbourg Case - Law relating to the ECHR, Vol, 2 (Article 6), 1984, str. 786).
3Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu, CZ, Ljubljana 1991, str. 215 do 217.
4Pavčnik, kakor v zgornji opombi, str. 225.



Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Zupančiča, ki se mu je pridružil sodnik dr. Jambrek


V tej zadevi sem glasoval proti večinskemu mnenju, ker se tu odpira problem mutabilitete obtožnice. Mutabiliteta obtožnice je kot kazensko-procesni fenomen v izrazitem neskladju s predpostavko nedolžnosti (27. člen Ustave), prepovedjo ponovnega sojenja o isti stvari (31. člen Ustave), s pravico do nepristranskega sojenja (23. člen Ustave) ter s pravico do poštenega sojenja (22. člen Ustave).

Mutabiliteta obtožnice je izrazito v neskladju s principelno in konsekventno izvedbo teh načel v kazenskem postopku. Če se na glavni obravnavi pokaže drugačno dejansko stanje, torej tako, ki bi zahtevalo drugačno pravno kvalifikacijo, to nujno implicira, da je tožilec izgubil tako definirani spor, ker je ali slabo raziskal dejansko stanje, ali je to dejansko stanje slabo pravno kvalificiral, ali oboje. To lahko logično tudi pomeni, da je zatajil preiskovalni sodnik v času, ko je podlaga za obtožnico šele nastajala, lahko pa celo pomeni, da v resnici ni bilo zbranih dovolj dokazov za utemeljenost suma, kar je predpogoj za vložitev obtožnice.

Gornja predpostavka, da je tožilec glede istega historičnega dogodka potemtakem izgubil svoj spor, temelji na nadaljnji predpostavki, da je vsebina s strani tožilca opredeljenega spora neločljivo povezana s pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja.

Jasno je, da vsebine samega pravnega spora o krivdi obdolženca ni mogoče ločevati od samega spora. V tem sobesedilu se lahko postavi vprašanje, kakšen je domet koncepcije "istega historičnega dogodka". Kadar govorimo o istem historičnem dogodku, imamo praviloma v mislih neko domnevno objektivno dogajanje v določenem času in prostoru, ki naj bi bilo le naknadno predmet različnih pravnih kvalifikacij. Isti historičen dogodek je kot pojem potemtakem zoperstavljen domnevni naknadnosti različnih možnih pravnih kvalifikacij. Iz tega naj bi bil sledil sklep, da osebe ni dovoljeno dvakrat soditi za isti historični dogodek, možno pa jo je soditi za različne pravne kvalifikacije.

Omenjeno razlikovanje je scela problematično, ker izhaja iz filozofsko naivne predpostavke, da "historični dogodki" nekako objektivno lebdijo v preteklosti, da pa jih je mogoče opredeljevati z različnimi pravnimi kvalifikacijami. Pravimo, da je ta interpretacija filozofsko naivna, ker ne upošteva epistemološke razlike med percepcijo in apercepcijo --, torej razlikovanja, ki jasno pokaže, da izbrana pravna kvalifikacija selektivno apercipira nek zunanji dogodek, ki ga brez te kvalifikacije sploh ne bi bilo. Prav zaradi tega je Hobbes že davno tega zapisal, da kazniva dejanja enostavno izginejo, če izginejo zakoni, ki jih opredeljujejo.

V opisanem smislu je vprašanje procesno, ne materialno-pravno. Na materialno-pravno definicijo kaznivega dejanja lahko gledamo tudi procesno, naprimer kot na procesno opredelitev dokaznega bremena in tveganja tožeče stranke. Čeprav sta tožeča stranka (navadno država) in tožena stranka po doktrini poštenega sojenja procesno izenačeni, je seveda očitno, da je pravna opredelitev spora vedno v rokah tožeče stranke (države) in da je država v tem smislu dominus litis. V rokah drži tako iniciativo samega spora kakor tudi natančno opredelitev njegove vsebine.

Ko pri tenisu, kjer ima tisti, ki servira, veliko prednost, tako tudi v vsakem (ne samo kazenskem) pravnem postopku. Če to metaforo podaljšamo, se vprašamo, ali je fair, če tisti, ki servira, potem sredi igre reče, da svojega prvotnega servisa sploh ni resno mislil in da želi še enkrat servirati ...? Celo vsakemu otroku je v vsakem otroškem prepiru jasno, da vsebine prepira sredi prepira ni mogoče spreminjati. Tudi v zakonskih nesporazumih je za eno stran popolnoma "nervirajoče", če druga stran sredi prerekanja predmet prerekanja nenadoma spremeni.

Zgoraj omenjena procesna (dokazna) opredelitev spora ima vse opraviti z vprašanjem, kako in na kakšen način se katera od obeh strank v sporu nadeja zmagati.1 Če se na glavni obravnavi pokaže drugačno dejansko stanje, torej tako, ki bi s stališča tožilca zahtevalo drugačno pravno kvalifikacijo, to logično nujno pomeni, da je bil naknadni (drugi |) spor opredeljen na sami glavni obravnavi. Če torej na ta način striktno presojamo pravne parametre spora, potem se ne moremo izogniti sklepu, da ta drugi spor predstavlja drugo sojenje (bis in idem, double jeopardy) (31. člen Ustave),2 ker je oseba seveda drugič sojena za historično isti dogodek.

Tu si je treba postaviti vprašanje, kakšen je ratio legis prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari. Ne gre samo za zavračanje inkvizitornega inštituta absolutio ab nstantia.

Prepoved ponovnega sojenja v isti stvari je nujen komplement domnevi nedolžnosti.3 Brez prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari ostane domneva nedolžnosti navadno priporočilo.

Domneva nedolžnosti namreč ne more biti prazna programatska ustavna navedba, ampak mora imeti svoje pravne posledice. Pravna posledica vsake presumpcije juris je od nekdaj, da je končna odločitev sodišča, potem ko tožilec ne uspe znositi svojega dokaznega bremena, ta, da mora sodišče na njeni podlagi tudi dokončno odločiti. Tako naravo presumpcije poznamo tudi v vseh drugih pravnih postopkih. Ni razloga, da bi bilo v kazenskem postopku kaj drugače. Načeloma velja, da presumpcija nedolžnosti iz 27. člena Ustave zapade tisti trenutek, ko je očitno, da tožilec v sporu, ki ga je sam pravno in dejansko opredelil, ni uspel.

Večkrat smo se že ukvarjali s procesnim pomenom presumpcije nedolžnosti.4 Rekli smo, da njen domet ni nekakšna materialna nedolžnost, ampak da opredeljuje dokazno breme in dokazno tveganje na strani države. Vemo, da je namen vsake presumpcije sodišču predpisati, kako naj se odloči v tistih situacijah, v katerih se sodišče ne more dokopati do popolnega poznavanja zadeve in se mora torej odločiti v dvomu. Če je to tako, to nujno tudi pomeni, da mora presumpcija v določenih okoliščinah postati temelj za odločitev sodišča --, točneje v tistih okoliščinah, ko tožilcu ni uspelo dokazati njegovih trditev. Če je torej tožilcu dovoljeno, da se z enostavno spremembo obtožnice na glavni obravnavi izmuzne izpod dokaznega tveganja, to je, če se prepreči, da v okoliščinah, v katerih tožilec ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu --, presoja zapade pod ustavno presumpcijo nedolžnosti, potem to pomeni, da ustavne presumpcije nedolžnosti sploh ni. Če bi se postavili na stališče, da opredelitev spora s strani tožilca zanj ne more biti v tem smislu pravno usodna, da ni nanjo vezan do vsake potankosti, potem bi enostavno dovolili, da tožilec dokler ne uspe parametre svoje opredelitve spora lahko spreminja. Ker je sodišče, ki tako spreminjanje predmeta spora sredi samega spora dopušča, po naravi stvari vse prej kot nepristransko, saj na ta način procesno izrazito privilegira tožilca, trdimo tudi, da tako sodišče ni nepristransko in da je torej tako sojenje v nasprotju s prvim odstavkom 23. člena Ustave.5

Določba prvega odstavka 344. člena ZKP, ki pravi, da tožilec, če med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme ustno spremeniti obtožnico ali predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico --, je očitno protiustavna. V takih situacijah je jasno, da je tožilec spor, ki ga je sam definiral, izgubil.6 Zato smo tudi izhajali iz predpostavke, da gre tukaj za dva spora, od katerih je tožilec prvega izgubil, sodišče pa mu nato dovoli spremembo opredelitve spora. Ker gre potemtakem torej za drug spor, prihaja ta situacija v izrazito kolizijo z 31. členom Ustave, ki prepoveduje ponovno sojenje v isti stvari. Zaradi opisane komplementarnosti med ne bis in idem in domnevo nedolžnosti, pa je sporna določba ZKP v nasprotju tudi s 27. členom Ustave.


dr. Boštjan M. Zupančič

dr. Peter Jambrek


Opombi:
1To je širše dokazno-pravno in ne nujno materialno-pravno vprašanje.
231. člen Ustave (prepoved ponovnega sojenja v isti stvari): Nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi dejanja, za katero je bil kazenski postopek zaradi njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen.
327. člen Ustave (domneva nedolžnosti): Kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.
4Glej npr. odločbo št. U-I-18/93 z dne 11.4.1996, OdlUS V, 40.
5Prvi odstavek 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva):
Vsakdo ima pravico, da ... o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.
6To vprašanje je povezano z vprašanjem, ali je sodišče vezano na pravno kvalifikacijo. Če namreč sodišče na pravno kvalifikacijo ni vezano, potem sprememba pravne kvalifikacije s strani tožilca ni sprememba, ki bi odločilno vplivala na spor, ker sodišče nanje pač ni vezano. To je seveda širše vprašanje, ker bi v nepristranskem kazenskem postopku sodišče moralo biti vezano na tožilčevo pravno kvalifikacijo in je zaradi tega tožilec tudi ne bi smel spreminjati. V predmetni zadevi pa ni šlo za spremembo pravne kvalifikacije, ampak je dejansko šlo za spremembo v obtožnici navedenega dejanskega stanja, kakor ta primer predvideva prvi odstavek 344. člena ZKP.
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
Milan Ličina, Borovnica
Datum vloge:
01.02.1995
Datum odločitve:
04.12.1997
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
ugotovitev – ni v neskladju z Ustavo/zakonom
Dokument:
US18707