Razpravna dvorana Plečnikove palače

Ustavno sodišče je na podlagi zahteve Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani presojalo prvi odstavek 69. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP). Na podlagi navedene zakonske določbe je nekaterim funkcionarjem v obdobju od 11. 4. 2020 do 31. 5. 2020 pripadala začasno znižana plača, in sicer za 30 % nižja osnovna plača, kot bi jim pripadala na podlagi zanje sicer veljavne ureditve. Glede na obseg zahteve se je Ustavno sodišče osredotočilo na presojo ustavnosti izpodbijane zakonske določbe le v obsegu, v katerem se je ta nanašala na državne tožilce.

Ustavno sodišče je izpodbijano ureditev presojalo z vidika njene skladnosti z načelom varstva zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno. Ker Državni zbor na zahtevo ni odgovoril, je lahko Ustavno sodišče pri iskanju razlogov za sprejem izpodbijane ureditve izhajalo le iz Predloga ZIUZEOP. Ugotovilo je, da je izpodbijana ureditev pomenila ukrep, s katerim naj bi se pridobila sredstva, potrebna za financiranje različnih ukrepov države, sprejetih za blažitev posledic epidemije COVID-19 za posameznike in gospodarstvo, ki jih država ni mogla načrtovati ob pripravi proračuna.

Opirajoč se na že ustaljeno ustavnosodno presojo je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da so resni ekonomski razlogi na strani države, zaradi katerih se kaže nujna potreba po zmanjšanju določenih prejemkov ali dajatev iz javnih sredstev, načeloma lahko ustavno dopustni razlog za poslabšanje z zakonom že priznanih pravic posameznikov. To mora veljati tudi v primeru, ko država sredstva, ki jih ob upoštevanju finančnega stanja lahko pridobi le s posegom v zakonsko že priznane pravice posameznikov, potrebuje za financiranje določenih novih, ob pripravi proračuna nepredvidenih izdatkov. Pri tem ni mogoče izključiti, da se lahko zaradi resnega ekonomskega stanja države v določenih primerih izjemoma poseže tudi v zakonsko pravico posameznika do plače, seveda ob upoštevanju, da gre za temeljno pravico iz delovnega oziroma službenega razmerja, ki posamezniku praviloma pomeni temelj za njegovo preživljanje. Vendar pa mora biti obstoj resnih ekonomskih razlogov na strani države, ki terjajo poseg v zakonsko priznane pravice posameznikov, jasno izkazan.

Ustavno sodišče je presodilo, da takšni ustavno dopustni razlogi za poslabšanje z zakonom urejenega položaja posameznikov v obravnavani zadevi niso bili izkazani. V Predlogu ZIUZEOP je zgolj pavšalno navedeno, da so za izvajanje ukrepov države, sprejetih za blažitev posledic epidemije COVID-19, potrebna sredstva, ki jih ob pripravi proračuna ni bilo mogoče načrtovati. Pri tem ni niti zatrjevano, da država teh sredstev sploh ne more zagotoviti drugače kot s posegom v zakonsko priznane pravice posameznikov. V Predlogu ZIUZEOP je celo navedeno, da so sredstva za izvajanje tega zakona zagotovljena v okviru proračuna za leto 2020. Brez drugačnih navedb Državnega zbora, ki odgovora na zahtevo ni podal, je navedeno po oceni Ustavnega sodišča mogoče razumeti le tako, da financiranje ukrepov za blažitev epidemije COVID-19, sprejetih z ZIUZEOP, za državo ni pomenilo finančnega bremena, ki ga ne bi zmogla nositi brez posega v zakonsko priznane pravice posameznikov. Prav tako ni mogoče zanemariti, da je bil izpodbijani ukrep bolj kot ne osamljen primer ukrepa, s katerim naj bi se blažil pritisk sprejetih ukrepov za blažitev posledic epidemije COVID-19 na javne finance.

Glede na to je Ustavno sodišče presodilo, da prvi odstavek 69. člena ZIUZEOP, kolikor se je nanašal na državne tožilce, ni bil v skladu z 2. členom Ustave.